Zen Dojo

Pojemo partizanske pesmi,
a to je premalo.
Vsak lahko poje partizanske pesmi,
medtem ko opravlja deložacije
in kulturne spomenike 
spreminja v nakupovalne centre.

Obsojamo totalitarizem.
Vsak lahko obsoja holokavst,
medtem ko na mejo postavlja
bodečo žico in begunce podi
v brezizhodnost, suženjstvo in smrt.

Podpiramo demokracijo.
Vsak se lahko podpiše
pod deklaracijo o človekovih pravicah
medtem ko briše ljudi iz registra prebivalcev
in jim odreče državljanstvo.

Sprejemamo drugačne!
Vsak lahko maha z mavrično zastavo
in snema selfije z junaki NBA
medtem ko v žepu stiska
keltski križ, črno sonce in
karantanskega panterja.

Naši očetje se niso borili proti Nemcem,
borili so se proti mračnjaštvu,
borili so se za dostojanstvo,
borili so se za svobodo,
borili so se za mir.

Tudi mi se ne borimo proti nikomer,
borimo za odprto družbo,
za dostojanstvo de privilegiranih,
za enake pravice vseh,
za svobodo,
za mir.

Se še spomniš
barvnih olupkov agrumov
in njihovega sočnega mesa
globokih pogledov v modrino
okusa po čaju v izložbi
pisanih solat in govorečega prašiča
smeha ob zelenih mizah in barvnih kroglah
pogleda z gradu z okusom po testu in slani skuti

Se še spomniš 
jutranje megle
zasneženih pokrajin
razgleda na gozdno jaso
temnih jam skrivnostnih izvirov
drsenja po gladini med belimi bregovi
in kože po koži ob nostalgičnih ritmih 
in umirjenem glasu ljubimcev v mestu.

Se še spomniš
zaupanja z zaprtimi očmi
curka vode po vročem telesu
gradov kupljenih za poljub
mrzlih studencev sinjih jezer 
vetrovnih vrhov ozkih cest
in počasne vožnje
z okusom po brusnicah 
ko se je življenje 
spreminjalo vsak dan
na vse možne načine

Na zombije se strelja brez opozorila.
Ne uživamo človekovih pravic.
Zombiji nismo ljudje.

Protestniki, begunci, tujci,
migranti, izbrisani, muslimani,
brezdomci, čudaki, umetniki, levaki.

Na drugi strani samo lepi in počesani,
vihrajo z zastavo, teptajo naravo,
prsate, možati, pripravljeni na ukaz,
za vero, za domovino, za vojaško slavo,
izbrisano zgodovino
predvsem pa 
za trepljaj po rami
in odobravajoč pogled 
in denarno nagrado,
za boljši avto in večjo čokolado
za sanje o lastni veličini.

Koščki 
informacij, 
večinoma 
iztrganih 
iz konteksta.
Nepovezani drobci 
življenj posameznikov.
Pavšalna mnenja 
o tem 
in onem, 
(večinoma o politiki 
in prehrambenih 
navadah). 
Izrazi 
splošnega 
nezadovoljstva. 
Vse skupaj 
zabeljeno 
s "pozitivnimi mislimi". 
Te se berejo 
še bolj 
depresivno, 
kot odkriti 
zajedljivi 
sarkazem, 
saj ne presegajo 
ravni tolažbe, 
in ob branju 
pomisliš: 
Če je to "pozitivna misel", 
potem nam gre pa res 
slabo.

Klopotec počasi kleklja
odsotne in zamolkle tone,
kot bi koval na nakovalu usode.

Kanja se z razprtimi krili
serpentinasto spušča 
s kobaltnega neba
in pristane na vrhu 
starega macesna.

Njegova krošnja
je kot filigran iz alabastra,
ki se razrašča 
v lapidariju bogov.

Med skalami ždi golobica
in gruleče moli.

Maj je že zdavnaj mimo.

Gabrova živa meja je kot paravan pred resničnostjo,
padajoče brezine veje, kot zastor. 
Za njimi sedi igralec in se pripravlja na nastop.
S prekrižanimi nogami na majhnem belem kovinskem stolu
se z roko naslanja na majhno belo okroglo mizico, 
na kateri je skodelica kave iz tankega porcelana.
Nad njim je zelen strop lipovih vej in na  njegovi desni
nosilni steber konstrukcije: sivosrebrno razbrazdano deblo,
posuto z mahom in lišaji.
To je najlepša terasa, s katere lahko opazuješ svet.

Spomniš se, kako reka teče za mrežo drevesnih debel, 
kako se od njenih belih pen odbijajo zaslepljujoči sončni žarki
in slutiš vročino na drugi strani medtem, ko sediš na klopici
pod krošnjami dreves in se čudiš vsej tej spokojnosti.
Čutiš, kako prodira vate z vseh strani, da bi kar zamižal
a ne želiš prekiniti pogleda na sliko, ki je kot bi jo naslikal Božidar Jakac.

Mimo pride človek z nordijskimi palicami in zaželi "dober dan".
Odzdraviš mu in že ga več ni. Niti list se ni zganil in pomisliš,
da bi prav lahko bil prikazen.

Krka pa se še naprej lomi čez jez.

V moji glavi je tišina poletnega jutra.
Opazujem, kako sonce počasi spreminja odtenke zelenih barv
in slika iz zgodnje romantike počasi polzi v impresionizem.
Tukaj ni škržatov. 
Čebele skrbijo za glasbeno podlago.
Tema je le variacija okoli enega tona, 
med tem, ko imajo ptiči vsak svoj solo.
Včasih se zdi, da se uglašujejo,
zato je vse skupaj podobno vaji velikega džezovskega orkestra.
Pod lipo sedi pesnik in piše partituro.
Svoje pero namaka v Brazilsko črnino.

Pogrešam tiste tople poletne večere,
ki jih uživaš skupaj z množico neznancev
na nekem kraju, ki ga doživlja vsak po svoje,
ko dnevna vročina nekoliko popusti,
medtem ko kitarist na pločniku ubira strune
svoje električne kitare, iz katere izvablja
Back to black v nekem svojem, počasnem ritmu,
zaradi katerega zaslutiš ustavljanje časa,
ko se trenutek neizbrisno vtisne v spomin.

Nobene teže ni na tvojih ramenih,
brez skrbi bi prestal Anubisov test,
bledeče sonce se počasi pomika za okoliške hribe
ljudje hodijo mimo večinoma brezskrbno,
nekateri s sladoled v kornetih, 
otroci z roza vato na palčkah.
Njihovi glasovi so pritajeni ko gredo mimo.
Začarala jih je glasba.
Niti hrup ne more zmotiti vzdušja.
Ropot motorja se ujame v ritem glasbe
in postane za tistih nekaj trenutkov njen sestavni del.
Nato izgine, kot da ga nikoli ne bi bilo.

Čutiš samo toploto pločnika in zven strun.
Tako naravno, kot se je vse začelo se tudi ustavi. Brez drame. 
Spoštljiv aplavz poslušalcev, skromen "Thank you" glasbenika
in začetek novega komada.

Z masko v najboljšem primeru zgledaš kot muslimanska devica,
v najslabšem pa kot bančni ropar.

Na stenah so obešena ušesa.
Nekdo te vendarle posluša
ko izlivaš svoje monologe
in zastavljaš uganke bogovom.
Misliš, da govoriš v prazno,
zid pa pretehta vsako tvojo besedo
s pozornostjo vodomca na preži.

Stopiš pred ogledalo.
V njem je par oči, ki te proseče gleda.
Vabijo te na obisk v globine tvojega intimnega sveta,
medtem ko opazuješ na katere dele tvojega fizičnega telesa
se je obesilo salo in kako razcepljene so konice tvojih las.

Odeja je polna prstov, 
ki se te dotikajo s pretanjeno nežnostjo
in rok, ki te objemajo, 
ti pa vidiš le temo svoje spalnice 
in prisluškuješ pokanju radiatorja.

Zjutraj te topla in vlažna skodelica kave poljubi na usta.
Ne slišiš jutranjega gruljenja golobic in hvalospevov škržatov.
Slišiš le tišino telefona in odsotnost sporočil na njegovem ekranu.

Živeli smo v blokih, drug z drugim, 
drug ob drugem in si delili male in velike skrivnosti,
male in velike sanje o svetu brez revščine, brez lakote, brez nasilja.
Ljubili smo se s pogledi, pogovori, igro in telesi.


Uresničevali smo sanje o boljšem času,
hodili v misijone, da bi pomagali tistim, ki so ostali zadaj,
spoznavali druge kulture in se navduševali nad globino njihovega izročila.

Sanjali smo s Castanedo, hodili po svetu s Flisarjem, 
odkrivali vzporedne resničnosti z Bachom
in med Žabjo molitvijo ugotovili, da bog nima religije.
Vlekli smo vzporednice med Taoizmom, Sufizmom, Krščanstvom in Platonom,
od Indijancev smo prejeli v dar Modro nebo, 
se navduševali nad svobodnimi otroci Summerhilla
in z Frommom ugotovili, da je bolje biti, kot imeti.
Peli smo Beatle, Balaševiča, Mlakarja, 
Let the sunshine in, Imagine, Me and Bobby McGee.

Pisali smo si pisma, na tanek pisemski papir 
in si jih pošiljali v ovojnicah pastelnih barv, 
z naslovom, čitljivo napisanim v treh vrsticah.
Pismo je dišalo po papirju, črnilu in roki tistega, ki ga je napisal.
Podpis smo okrasili s srcem, cvetlico, palmo, muco, odtisi tačk in drugimi domislicami.
Tako smo si izpovedovali ljubezen, bolečino, veselje, skrbi in želje.

Zlomili smo puško, zavračali avtoriteto,
razgrnili mavrično zastavo in vključili vse,
tudi tiste, ki smo se jih na začetku morda bali.
Svet je bil naša domovina.
Goloto smo razglasili za lepoto 
in se pustili razvajati soncu, morju rekam in jezerom,
čutili tla pod bosimi nogami in žarke sonca na temenu.

Le četrt stoletja kasneje se sprašujemo:
Kdaj je multikulturnost postala psovka, 
golota nespodobnost 
in antifašizem grožnja?
Kdaj je spodobnost postala politična korektnost, 
solidarnost pot pogube
in brezobzirni egoizem junaštvo?
Kdaj je Lennona zamenjal Steve Jobs, 
Gandhija Elon Musk in Toma Križnarja Melanija Trump?
Kdaj so simboli upora postali modna muha?

Ljudje govorijo.
Večinoma neumnosti,
kramljajo, se pretvarjajo.

Taki so kot jaz:
ne govorijo resnice
ampak to, kar želijo, da bi bila resnica.
Večinoma le lepe želje.

Zgubljeni v podobah brez barv.
Ali pa z barvami brez okusa.
Dvodimenzionalne barvne ploskve

Grenkobe ne smemo nikoli požirati
kajti zastruplja nas.
Izpljuniti jo moramo naglas.

“Trikrat poglej, ko greš čez cesto, ker tlele auti zdele zlo drvijo”, pravi mami.

“Ne, štirikrat”, odgovori sedemletna punčka.

Njej je jasno, da levo in desno ne moreš pogledati liho število krat.

Veter,
ki puhaste bele oblake spreminja
v temno sive zidove,
jemlje strešnike s hiš,
besede iz ust,
poglede iz oči,
upanje iz sanj,
od doma na dolgo pot
prežene ljudi.

Veter,
ki piha skozi pramene kodrastih las,
s svojo svežino prebuja
spoznanja.
Ko mogočna stara drevesa
postanejo mlada postavna dekleta
s tovorom na glavi
in bosimi nogami.

Veter,
ki piha skozi razpoke hiš,
reže vegastih polknic,
veje golih dreves,
s svojo silo premika prostor in čas
in se kriki otrok na zasneženem dvorišču
ujamejo v majhne puhaste bele oblake.

Sedim ob prometni cesti in pišem.
Prej sem sedel ob reki in bral.
Zanimivo, ob reki je bilo lepše.
Ampak bil je tudi WIFI.
Tukaj ga ni.
Pa še baterije mi je zmanjkalo.