“Trikrat poglej, ko greš čez cesto, ker tlele auti zdele zlo drvijo”, pravi mami.
“Ne, štirikrat”, odgovori sedemletna punčka.
Njej je jasno, da levo in desno ne moreš pogledati liho število krat.
nič
Veter
Veter,
ki puhaste bele oblake spreminja
v temno sive zidove,
jemlje strešnike s hiš,
besede iz ust,
poglede iz oči,
upanje iz sanj,
od doma na dolgo pot
prežene ljudi.
Veter,
ki piha skozi pramene kodrastih las,
s svojo svežino prebuja
spoznanja.
Ko mogočna stara drevesa
postanejo mlada postavna dekleta
s tovorom na glavi
in bosimi nogami.
Veter,
ki piha skozi razpoke hiš,
reže vegastih polknic,
veje golih dreves,
s svojo silo premika prostor in čas
in se kriki otrok na zasneženem dvorišču
ujamejo v majhne puhaste bele oblake.
Ubijam čas
Sedim ob prometni cesti in pišem.
Prej sem sedel ob reki in bral.
Zanimivo, ob reki je bilo lepše.
Ampak bil je tudi WIFI.
Tukaj ga ni.
Pa še baterije mi je zmanjkalo.
Zbujam pozornost
Rad zbujam pozornost.
Še najraje takrat, ko se tega ne zavedam.
Ko zbudiš pozornost nehote,
je občutek najslajši.
Po drugi strani nisem užaljen,
če mi ne uspe zbuditi pozornosti.
Nič.
Brez negativnih čustev
in brez pozornosti.
Hvala za pozornost!
Počitelj
S stolpa džamije efendija kliče k molitvi.
Popotniki iz Mehike skušajo ujeti Počiteljsko trdnjavo v iPhone.
Zardeli Anglež pestuje plastenko vode.
Poljska študenta pikata ostanke pomfrija po krožniku.
Italijanski turisti štejejo drobiž.
Mlade kitajke čakajo na prosto mizo.
Ob tej uri se vsak izogiba soncu.
S prodniki tlakovane ulice puhtijo
in škržati žagajo hvalnico poletju.
Sadeži kivija visijo z vej kot kosmata jajca.
Iz kuhinje je slišati tolčenje telečjih zrezkov.
Klica k molitvi je konec.
Most na Soči
Most na Soči je čisto kratek most.
Po Soči na napihljivih deskah veslajo ljudje.
Po Soči pluje parniku podoben splav,
ki s svojim avtomobilskim hupanjem zbuja pozornost.
Čez most se pelje hrupna horda motoristov.
Smaragdna voda molči.
Bela ovca
Med črnimi ovcami je bela ovca črna ovca.
Pot
Nekje vozi vlak.
Ne slišim udarcev ob tirnice, a jih slutim.
Rdeča krogla počasi leze za obzorje.
Morda je v daljavi mesto.
Slišim zvoke tovarne.
Tam nekje je življenje.
Tukaj sem še vedno samo jaz.
Vse, kar pade vame, pade skozme.
Vlak je izginil, ker ga nikoli ni bilo.
Mesto je izginilo, ker ga nikoli ni bilo
in tudi tovarna je izginila,
ker je nikoli ni bilo.
Le še zvok se zdi resničen.
Bog je mrtev, kaj zdaj?
Bog je mrtev. Njegovo vlogo so prevzeli korporativni pravniki, ki so božjo zapoved “ne ubijaj” uspeli spremeniti v “ne škodi korporaciji”. V sodobnih pravnih sistemih so pravne osebe enako – in mestoma (“intelektualna lastnina”) – celo bolje zaščitene kot fizične osebe, ali – po starem – ljudje.
Ne potrebujemo Boga, ne živega, ne mrtvega. Kar potrebujemo je preskok iz pretiranega individualizma nazaj k zmernemu kolektivizmu. Kar potrebujemo je odmik od ubijajočega gesla “uresniči svoje sanje” in ponovno uveljavitev – med drugim tudi antičnega – gesla “(spoznaj in) uresniči samega sebe”. To je veliko težje, veliko bolj zadovoljujoče in predvsem neškodljivo za okolje in družbo.
Svet v katerem živimo je uresničenje sanj mnogih, ki z luksuznimi jahtami plovejo po onesnaženih oceanih ne da bi se sploh zavedali, koliko gorja, mrtvih in ponižanih je terjala uresničitev njihovih sanj.
Dobro od slabega
Znaš ločiti dobro od slabega? Veš, kdaj si srečen in kdaj ne? Pusti Kurtu Vonnegutu, da ti pove modrost.
Osvobojen Ega!
Nimam Ega!
— Ego
Pozdravljen svet
Tukaj sem, med vami. Vesolje je moj svet.