Bog je mrtev, kaj zdaj?

Bog je mrtev. Njegovo vlogo so prevzeli korporativni pravniki, ki so božjo zapoved “ne ubijaj” uspeli s pomočjo bolj ali manj skorumpiranih senatorjev, evropskih poslancev in članov različnih vlad in parlamentov, spremeniti v “ne škodi korporaciji”. V sodobnih pravnih sistemih so pravne osebe enako – in mestoma (“intelektualna lastnina”) – celo bolje zaščitene kot fizične osebe, ali – po starem – ljudje.


Ne potrebujemo ne nove ne stare religije, kajti moralni sistem vrednot ne izhaja iz religije, kar je dokazal že Rousseau, kar je odlično dokazal sistem moralnih vrednot v post-religijskih družbah, od XVIII stoletja dalje, in kar so dokazali mnogi antropologi, ki so raziskovali izolirana poganska plemena brez formaliziranih moralnih vrednot.


Ne potrebujemo Boga, ne živega, ne mrtvega. Kar potrebujemo je preskok iz pretiranega individualizma nazaj k zmernemu kolektivizmu. Kar potrebujemo je prestop od “imeti” nazaj k “biti”, če se izrazim po Frommu. Kar potrebujemo je odmik od ubijajočega gesla “uresniči svoje sanje” in ponovno uveljavitev – med drugim tudi antičnega – gesla “(spoznaj in) uresniči samega sebe”. To je veliko težje, veliko bolj zadovoljujoče in predvsem neškodljivo za okolje in družbo. Svet v katerem živimo je uresničenje sanj mnogih, ki z luksuznimi jahtami plovejo po onesnaženih oceanih ne da bi se sploh zavedali, koliko gorja, mrtvih in ponižanih je terjala uresničitev njihovih sanj.