Mesec: september 2019

“Trikrat poglej, ko greš čez cesto, ker tlele auti zdele zlo drvijo”, pravi mami.

“Ne, štirikrat”, odgovori sedemletna punčka.

Njej je jasno, da levo in desno ne moreš pogledati liho število krat.

Veter,
ki puhaste bele oblake spreminja
v temno sive zidove,
jemlje strešnike s hiš,
besede iz ust,
poglede iz oči,
upanje iz sanj,
od doma na dolgo pot
prežene ljudi.

Veter,
ki piha skozi pramene kodrastih las,
s svojo svežino prebuja
spoznanja.
Ko mogočna stara drevesa
postanejo mlada postavna dekleta
s tovorom na glavi
in bosimi nogami.

Veter,
ki piha skozi razpoke hiš,
reže vegastih polknic,
veje golih dreves,
s svojo silo premika prostor in čas
in se kriki otrok na zasneženem dvorišču
ujamejo v majhne puhaste bele oblake.

Sedim ob prometni cesti in pišem.
Prej sem sedel ob reki in bral.
Zanimivo, ob reki je bilo lepše.
Ampak bil je tudi WIFI.
Tukaj ga ni.
Pa še baterije mi je zmanjkalo.

Rad zbujam pozornost.
Še najraje takrat, ko se tega ne zavedam.
Ko zbudiš pozornost nehote,
je občutek najslajši.

Po drugi strani nisem užaljen,
če mi ne uspe zbuditi pozornosti.
Nič.
Brez negativnih čustev
in brez pozornosti.

Hvala za pozornost!