Na stenah so obešena ušesa. Nekdo te vendarle posluša ko izlivaš svoje monologe in zastavljaš uganke bogovom. Misliš, da govoriš v prazno, zid pa pretehta vsako tvojo besedo s pozornostjo vodomca na preži. Stopiš pred ogledalo. V njem je par oči, ki te proseče gleda. Vabijo te na obisk v globine tvojega intimnega sveta, medtem ko opazuješ na katere dele tvojega fizičnega telesa se je obesilo salo in kako razcepljene so konice tvojih las. Odeja je polna prstov, ki se te dotikajo s pretanjeno nežnostjo in rok, ki te objemajo, ti pa vidiš le temo svoje spalnice in prisluškuješ pokanju radiatorja. Zjutraj te topla in vlažna skodelica kave poljubi na usta. Ne slišiš jutranjega gruljenja golobic in hvalospevov škržatov. Slišiš le tišino telefona in odsotnost sporočil na njegovem ekranu.