Spomniš se, kako reka teče za mrežo drevesnih debel, kako se od njenih belih pen odbijajo zaslepljujoči sončni žarki in slutiš vročino na drugi strani medtem, ko sediš na klopici pod krošnjami dreves in se čudiš vsej tej spokojnosti. Čutiš, kako prodira vate z vseh strani, da bi kar zamižal a ne želiš prekiniti pogleda na sliko, ki je kot bi jo naslikal Božidar Jakac. Mimo pride človek z nordijskimi palicami in zaželi "dober dan". Odzdraviš mu in že ga več ni. Niti list se ni zganil in pomisliš, da bi prav lahko bil prikazen. Krka pa se še naprej lomi čez jez.