Živeli smo v blokih, drug z drugim, drug ob drugem in si delili male in velike skrivnosti, male in velike sanje o svetu brez revščine, brez lakote, brez nasilja. Ljubili smo se s pogledi, pogovori, igro in telesi. Uresničevali smo sanje o boljšem času, hodili v misijone, da bi pomagali tistim, ki so ostali zadaj, spoznavali druge kulture in se navduševali nad globino njihovega izročila. Sanjali smo s Castanedo, hodili po svetu s Flisarjem, odkrivali vzporedne resničnosti z Bachom in med Žabjo molitvijo ugotovili, da bog nima religije. Vlekli smo vzporednice med Taoizmom, Sufizmom, Krščanstvom in Platonom, od Indijancev smo prejeli v dar Modro nebo, se navduševali nad svobodnimi otroci Summerhilla in z Frommom ugotovili, da je bolje biti, kot imeti. Peli smo Beatle, Balaševiča, Mlakarja, Let the sunshine in, Imagine, Me and Bobby McGee. Pisali smo si pisma, na tanek pisemski papir in si jih pošiljali v ovojnicah pastelnih barv, z naslovom, čitljivo napisanim v treh vrsticah. Pismo je dišalo po papirju, črnilu in roki tistega, ki ga je napisal. Podpis smo okrasili s srcem, cvetlico, palmo, muco, odtisi tačk in drugimi domislicami. Tako smo si izpovedovali ljubezen, bolečino, veselje, skrbi in želje. Zlomili smo puško, zavračali avtoriteto, razgrnili mavrično zastavo in vključili vse, tudi tiste, ki smo se jih na začetku morda bali. Svet je bil naša domovina. Goloto smo razglasili za lepoto in se pustili razvajati soncu, morju rekam in jezerom, čutili tla pod bosimi nogami in žarke sonca na temenu. Le četrt stoletja kasneje se sprašujemo: Kdaj je multikulturnost postala psovka, golota nespodobnost in antifašizem grožnja? Kdaj je spodobnost postala politična korektnost, solidarnost pot pogube in brezobzirni egoizem junaštvo? Kdaj je Lennona zamenjal Steve Jobs, Gandhija Elon Musk in Toma Križnarja Melanija Trump? Kdaj so simboli upora postali modna muha?