Mesec: avgust 2020

Spomniš se, kako reka teče za mrežo drevesnih debel, 
kako se od njenih belih pen odbijajo zaslepljujoči sončni žarki
in slutiš vročino na drugi strani medtem, ko sediš na klopici
pod krošnjami dreves in se čudiš vsej tej spokojnosti.
Čutiš, kako prodira vate z vseh strani, da bi kar zamižal
a ne želiš prekiniti pogleda na sliko, ki je kot bi jo naslikal Božidar Jakac.

Mimo pride človek z nordijskimi palicami in zaželi "dober dan".
Odzdraviš mu in že ga več ni. Niti list se ni zganil in pomisliš,
da bi prav lahko bil prikazen.

Krka pa se še naprej lomi čez jez.

V moji glavi je tišina poletnega jutra.
Opazujem, kako sonce počasi spreminja odtenke zelenih barv
in slika iz zgodnje romantike počasi polzi v impresionizem.
Tukaj ni škržatov. 
Čebele skrbijo za glasbeno podlago.
Tema je le variacija okoli enega tona, 
med tem, ko imajo ptiči vsak svoj solo.
Včasih se zdi, da se uglašujejo,
zato je vse skupaj podobno vaji velikega džezovskega orkestra.
Pod lipo sedi pesnik in piše partituro.
Svoje pero namaka v Brazilsko črnino.

Pogrešam tiste tople poletne večere,
ki jih uživaš skupaj z množico neznancev
na nekem kraju, ki ga doživlja vsak po svoje,
ko dnevna vročina nekoliko popusti,
medtem ko kitarist na pločniku ubira strune
svoje električne kitare, iz katere izvablja
Back to black v nekem svojem, počasnem ritmu,
zaradi katerega zaslutiš ustavljanje časa,
ko se trenutek neizbrisno vtisne v spomin.

Nobene teže ni na tvojih ramenih,
brez skrbi bi prestal Anubisov test,
bledeče sonce se počasi pomika za okoliške hribe
ljudje hodijo mimo večinoma brezskrbno,
nekateri s sladoled v kornetih, 
otroci z roza vato na palčkah.
Njihovi glasovi so pritajeni ko gredo mimo.
Začarala jih je glasba.
Niti hrup ne more zmotiti vzdušja.
Ropot motorja se ujame v ritem glasbe
in postane za tistih nekaj trenutkov njen sestavni del.
Nato izgine, kot da ga nikoli ne bi bilo.

Čutiš samo toploto pločnika in zven strun.
Tako naravno, kot se je vse začelo se tudi ustavi. Brez drame. 
Spoštljiv aplavz poslušalcev, skromen "Thank you" glasbenika
in začetek novega komada.

Z masko v najboljšem primeru zgledaš kot muslimanska devica,
v najslabšem pa kot bančni ropar.

Na stenah so obešena ušesa.
Nekdo te vendarle posluša
ko izlivaš svoje monologe
in zastavljaš uganke bogovom.
Misliš, da govoriš v prazno,
zid pa pretehta vsako tvojo besedo
s pozornostjo vodomca na preži.

Stopiš pred ogledalo.
V njem je par oči, ki te proseče gleda.
Vabijo te na obisk v globine tvojega intimnega sveta,
medtem ko opazuješ na katere dele tvojega fizičnega telesa
se je obesilo salo in kako razcepljene so konice tvojih las.

Odeja je polna prstov, 
ki se te dotikajo s pretanjeno nežnostjo
in rok, ki te objemajo, 
ti pa vidiš le temo svoje spalnice 
in prisluškuješ pokanju radiatorja.

Zjutraj te topla in vlažna skodelica kave poljubi na usta.
Ne slišiš jutranjega gruljenja golobic in hvalospevov škržatov.
Slišiš le tišino telefona in odsotnost sporočil na njegovem ekranu.

Živeli smo v blokih, drug z drugim, 
drug ob drugem in si delili male in velike skrivnosti,
male in velike sanje o svetu brez revščine, brez lakote, brez nasilja.
Ljubili smo se s pogledi, pogovori, igro in telesi.


Uresničevali smo sanje o boljšem času,
hodili v misijone, da bi pomagali tistim, ki so ostali zadaj,
spoznavali druge kulture in se navduševali nad globino njihovega izročila.

Sanjali smo s Castanedo, hodili po svetu s Flisarjem, 
odkrivali vzporedne resničnosti z Bachom
in med Žabjo molitvijo ugotovili, da bog nima religije.
Vlekli smo vzporednice med Taoizmom, Sufizmom, Krščanstvom in Platonom,
od Indijancev smo prejeli v dar Modro nebo, 
se navduševali nad svobodnimi otroci Summerhilla
in z Frommom ugotovili, da je bolje biti, kot imeti.
Peli smo Beatle, Balaševiča, Mlakarja, 
Let the sunshine in, Imagine, Me and Bobby McGee.

Pisali smo si pisma, na tanek pisemski papir 
in si jih pošiljali v ovojnicah pastelnih barv, 
z naslovom, čitljivo napisanim v treh vrsticah.
Pismo je dišalo po papirju, črnilu in roki tistega, ki ga je napisal.
Podpis smo okrasili s srcem, cvetlico, palmo, muco, odtisi tačk in drugimi domislicami.
Tako smo si izpovedovali ljubezen, bolečino, veselje, skrbi in želje.

Zlomili smo puško, zavračali avtoriteto,
razgrnili mavrično zastavo in vključili vse,
tudi tiste, ki smo se jih na začetku morda bali.
Svet je bil naša domovina.
Goloto smo razglasili za lepoto 
in se pustili razvajati soncu, morju rekam in jezerom,
čutili tla pod bosimi nogami in žarke sonca na temenu.

Le četrt stoletja kasneje se sprašujemo:
Kdaj je multikulturnost postala psovka, 
golota nespodobnost 
in antifašizem grožnja?
Kdaj je spodobnost postala politična korektnost, 
solidarnost pot pogube
in brezobzirni egoizem junaštvo?
Kdaj je Lennona zamenjal Steve Jobs, 
Gandhija Elon Musk in Toma Križnarja Melanija Trump?
Kdaj so simboli upora postali modna muha?