Bog je mrtev. Njegovo vlogo so prevzeli korporativni pravniki, ki so božjo zapoved “ne ubijaj” uspeli spremeniti v “ne škodi korporaciji”. V sodobnih pravnih sistemih so pravne osebe enako – in mestoma (“intelektualna lastnina”) – celo bolje zaščitene kot fizične osebe, ali – po starem – ljudje.
Ne potrebujemo Boga, ne živega, ne mrtvega. Kar potrebujemo je preskok iz pretiranega individualizma nazaj k zmernemu kolektivizmu. Kar potrebujemo je odmik od ubijajočega gesla “uresniči svoje sanje” in ponovno uveljavitev – med drugim tudi antičnega – gesla “(spoznaj in) uresniči samega sebe”. To je veliko težje, veliko bolj zadovoljujoče in predvsem neškodljivo za okolje in družbo.
Svet v katerem živimo je uresničenje sanj mnogih, ki z luksuznimi jahtami plovejo po onesnaženih oceanih ne da bi se sploh zavedali, koliko gorja, mrtvih in ponižanih je terjala uresničitev njihovih sanj.